Tehnologija

Strojeplastika

Bonitetne odličnosti A

Hiter kontakt

Prijavno okno

prasno9

Glede na razvoj tehnologoje predobdelave prašnega barvanja, recikliranja, prečiščevalnih tehnik se sprotno prilagajamo in dopolnjujemo za doseganje najboljših rezultatov.

Praškasti laki nudijo zaščito vseh vrst kovinskih izdelkov. V primerjavi s klasičnimi premazi imajo tudi številne ekološke in varnostne prednosti. Praškasti laki so 100-odstotno suha snov, zato ob njihovi uporabi ne prihaja do izpustov v zrak ali vodo. Ker ne vsebujejo toksičnih snovi, so varni za uporabnike. Ne vsebujejo vnetljivih komponent, zato ni nevarnosti za vžig ali eksplozijo. Pri samem skladiščenju praškastih lakov ni potrebno zagotavljati nobenih varnostnih ukrepov, zato je skladiščenje enostavno. Tudi ekonomske prednosti uporabe praškastih lakov so številne. Njihov izkoristek je visok, v idealnih razmerah kar 98-odstotni, saj lahko odvečni prah zberemo in ponovno uporabimo. Poraba energije pri pečenju je pri idealnih pogojih lahko do polovice manjša, saj ni potrebno odpariti topila. Ker so praškasti laki suha snov, lahko pri idealnih pogojih porabimo za enak objekt pri isti debelini manj prahu kot klasičnega laka. Poleg tega klasični lak nanašamo v več slojih, za to porabimo tudi več časa, medtem ko praškasti laki zagotavljajo odlično zaščito v enem sloju, katerega debelino lahko reguliramo glede na željen končni efekt. Pri uporabi praškastih lakov ne potrebujemo čistilnih naprav, transport, skladiščenje in uporaba pa so občutno cenejši, ker niso potrebni posebni varnostni ukrepi.
Za doseganje dobrega oprijema, predvsem pa korozijske odpornosti končnih izdelkov, je potrebno pred lakiranjem material še predobdelati. Postopek vključuje več faz in načinov, glede na material in želeno zaščito: peskanje, razmaščevanje, železo-fosfatiranje, pasiviranje.

Najbolj običajen način nanašanja je elektrostatsko nanašanje. Pri tem gre za uporabo visoke napetosti 30-100 kV, negativne polaritete, ki povzroči, da se veliko število elektronov oprime delcev praškastega laka na poti skozi elektrostatsko pištolo. Med pištolo in predmetom nastane električno polje, ki povzroči, da se delci prahu oprimejo tudi na nasprotni strani predmeta. Drugi način se imenuje Tribo nanašanje. Pri tem gre za naelektritev delcev zaradi drgnjenja ob stene pištole. Med pištolo in predmetom ne nastane električno polje, zato dosežemo s tem načinom enakomernejšo debelino nanosa, zmanjša pa se tudi odvisnost od oblike predmeta. Je pa ta način bolj občutljiv na zračno vlago in na tip prahu, ki mora biti zato posebej prilagojen. Prav tako je potrebno za enako kapaciteto uporabiti več pištol kot pri elektrostatskem nanašanju. Ko je prah na objekt nanesen, ga moramo še zapeči. Temperature pečenja se gibljejo od 150°C/20 min za reaktivnejše lake do 190°C/10 min za manj reaktivne lake. Običajni pogoji pečenja so 180°C/10 min. Čas pečenja je odvisen od mase in temperaturne prevodnosti materiala.

Praškaste lake razdelimo glede na tip in namen uporabe na več skupin: EPOXI, EPOXIPOLIESTRI, POLIESTRI, POLIESTRI-QUALICOAT, POLIURETANI, AKRILI.

Osnovna razlika med tipi je v kislinski odpornosti, odpornosti proti UV žarčenju in vremenskim vplivom, odpornosti proti udarcem in praskam, topilom (antigrafiti)... Glede na potrebe so lahko laki: antibakterijski, neodbojni (maskirni laki), samosvetleči, temperaturno-odporni (do 400 °C)…

Osnova, za določanje barvih tonov je RAL-lestvica, ki ima za izhodišče preko 210-barvnih tonov, ti pa se lahko dopolnjujejo glede na sijaj, strukturni efekt, metalik-efekt, posebne efekte…v neskončno barvno paleto. Za razliko od klasičnih-mokrih lakov, se praškasti laki ne »mešajo«, temveč se lahko na željo naročnika izdelajo po posebnem postopku z omejenimi minimalnimi količinami.